Mineva 150 let od ustanovitve Mednarodnega odbora Rdečega križa, največje humanitarne organizacije na svetu, katere temeljna naloga je, da ščiti in pomaga vsem žrtvam vojaških spopadov. Rdeči križ je največja in najstarejša humanitarna organizacija na svetu. Povezuje 186 nacionalnih društev preko katerih združuje 90 milijonov prostovoljcev po vsem svetu.

Mednarodni odbor Rdečega križa, nacionalna društva Rdečega križa, Rdečega polmeseca in Rdečega kristala ter Mednarodna federacija društev sestavljajo Mednarodno gibanje Rdečega križa, Rdečega kristala in Rdečega polmeseca, znano tudi kot Mednarodni Rdeči križ, ki ima sedež v Ženevi.

Rojstvo velikega humanitarnega gibanja se je začelo 24. junij 1859 v bližini mesteca Solferino v severni Italiji, kjer sta se spopadli avstrijska in francoska armada. Po 16 – urah boja je bilo bojišče posejano s telesi 40.000 mrtvih in ranjenih mož. Istega večera je Henry Dunant, švicarski državljan, ki je bil na službeni poti, prispel na območje bojev. Kar je videl, ga je navdalo z grozo: na obeh straneh je primanjkovalo medicinske pomoči, zato je na tisoče ranjenih vojakov ostalo brez oskrbe, prepuščenih na milost in nemilost usodi. Henry Dunant je nemudoma začel organizirati pomoč ranjencem, ne glede na to, kateri strani so pripadali. Pri tem so mu pomagali prebivalci bližnje vasi Castiglione, kjer je v cerkvi organiziral bolnišnico. Ko se je Henry Dunant vrnil v Švico, ni mogel pozabiti grozot, ki jim je bil priča. Odločil se je napisati knjigo Spomini na Solferino. Knjigo je izdal na svoje stroške novembra 1862 in izvode razposlal prijateljem, filantropom, politikom in nekaterim uglednim družinam. Doživela je takojšen uspeh.  Da se dogodki, ki jih je doživel pri Solferinu, ne bi nikdar več ponovili, je predlagal ustanovitev društev za pomoč ranjencem in sprejem konvencije, ki bi ščitila ranjene vojake in medicinsko osebje na bojišču. 17. februarja 1863 je pet članka komisija ustanovila Mednarodni odbor za pomoč ranjencem v vojni, in ta je pozneje postal Mednarodni odbor Rdečega križa. Že leta 1864 je bila sprejeta 1. Ženevska konvencija, ki ščiti ranjence v vojnih spopadih in s tem dobi Rdeči križ poseben status.

Henry Dunant je umrl 30. oktobra 1920, v starosti 82 let. Na njegov rojstni dan, 8. maj, praznujemo mednarodni dan Rdečega križa, ki je hkrati tudi začetek tedna Rdečega križa Slovenije, ki je od 8. do 15. maja.

Rdeči križ Slovenije ima javno pooblastilo za organiziranje krvodajalskih akcij v sodelovanju z Zavodom za transfuzijsko medicino, ki zagotavlja preskrbo s krvjo in krvnimi pripravki bolnišnice. Začetki razvoja krvodajalstva v Sloveniji segajo v leto 1945, ko je bil v Ljubljani ustanovljen transfuzijski oddelek pri Centralni vojni bolnici, 4. junija pa so v Sloveniji odvzeli prve doze krvi in jih tudi konzervirali, kar pomeni začetek transfuzijske službe v Sloveniji. Leta 1953 so v Sloveniji uvedli brezplačno, prostovoljsko in anonimno krvodajalstvo, kar pomeni, da Rdeči križ Slovenije organizirano izvaja krvodajalske akcije že 60 let. Osnovna naloga Rdečega križa Slovenije na področju krvodajalstva je motiviranje, pridobivanje novih, ohranjanje obstoječih krvodajalk in krvodajalcev ter organizacija krvodajalskih akcij.

Osrednja naloga je vključevanje mladih v program krvodajalstva, ki bo v prihodnje nosilec programa nacionalne preskrbe s krvjo v Sloveniji. Z razvojem slovenskega krvodajalstva se je izoblikovalo slovensko krvodajalsko izročilo, tesno povezano z dejavnostjo Rdečega križa Slovenije in Zavoda za transfuzijsko medicino, saj obisk na krvodajalskih akcijah dokazuje, da krvodajalstvo ostaja v Sloveniji najbolj množična solidarnostna akcija državljanov. Letno daruje kri več kot 97.000 krvodajalcev, ki zdravstvu zagotovijo več kot 42.000 litrov krvi. Krvodajalci so pomemben del zdravstvenega sistema in predpogoj za preskrbo s krvjo.
Ob slovenskem dnevu krvodajalstva 4. junij in 60. obletnici prostovoljnega, anonimnega in neplačanega krvodajalstva v Sloveniji se na Območnem združenju Rdečega križa Ljubljana zahvaljujemo vsem 49773 krvodajalcem iz Ljubljane, ki za darovanjem krvi izkazujejo najvišjo stopnjo sočutja in humanosti do sočloveka. Ta dejanja presegajo meje povprečnosti in med ljudmi plemenitijo solidarnost in ustvarjajo občutek varnosti. Še posebno se zahvaljujemo vsem krvodajalkam in krvodajalcem, ki so kri darovali že več kot 60 krat. Z njihovim soglasjem objavljamo poimenski seznam.
 

Zahvaljujemo se krvodajalkam in krvodajalcem:

Bekčič Dragan                             Bizjak Mirko
Cizar Biserka                              Dežman Slavko
Gašperšič Bogdan                        Habuš Dragutin
Jenko Mihael                               Kaplan Dušan
Končan Jože                                Kupljenik Viktor
Ložanski Stefčo                            Maček Franc
Mlakar Boris                                 Pegan Vladimir
Petek Mitja Janez                         Škulj Alenka
Tomšič Franci                               Bergelj Franc
Bosančič Jožefa Terezika               Debevc Tone
Frahm Mojca                                Geč Marij
Hlebš Aleš                                   Jeromen Marjan
Kirn Marjan                                  Kopitar Viljem
Lampelj Drago                             Lukman Miran
Maček Jože                                  Mlinar Aleš
Sedej Marjan                                Špetič Peter
Vetrih Danilo                                Židov Zdravko
Berglez Beno                                Bratkovič Marjan
Debevec Peter                              Gantar – Krnc Zdenka
Germek Boris                                Hrustek Ivan
Jesenovec Jože                             Klančnik Magdalena
Kos – Lipušček Lidija                      Ločniškar Milan
Maček Marjan                                Marinko Boštjan
Paal Ivo                                        Selan Franc
Štucin Filip                                     Vrhovec Dušan

Hvala, ker darujete kri za življenje.